Volkswagen 21. Ljubljanski maraton

S tem tekom je podobno kot s Triglavom. Vsaj enkrat v življenju ga moraš doživeti…po mojem skromnem mnenju seveda. Tako lahko že od avgusta ostalim tekačem navržeš vsakokrat, ko jih vidiš: “a greš na maraton letos”? Zakaj od avgusta. Ja ker je takrat prijava še kar znosna. In tudi letos sem se sam prijavil še pred odhodom na morje. Da bom potem ziher šel. Na 42 seveda. Bruhahahaha. Komedijant.

Čeprav pošteno povedano nisem slabo začel s treningi. Tako sem pridno v mesecu septembru tekal po dva kroga okoli Brda in še nekaj tras v razdalji 20 km. Manjkalo mi je samo še malo čez to. Kakšni trening ali dva.

Pa ni šlo. V oktobru sem začel s treningi plavanja. Mogoče je krivo to (vsak trening se je namreč končal z analizo na piru…!!!) in potem zelo kratkim spancem ali pa vreme oz. temperaturne spremembe. Ampak v drugi polovici oktobra sem cele dneve samo še spal. Spal zjutraj, spal popoldne in spal zvečer…non stop!!!!  Odpoved telesa.

Nekaj praznovanj v tem obdobju ni ravno pripomoglo telesu, da bi se spočil, tako je bila moja pripravljenost 30.10.2016 pod velikim vprašajem. Pa ne da bi bil v skrbeh, da ne končam polovičke (seveda sem pri prevzemu številk v četrtek pametno prebekslal iz 42 na 21 km) ampak bolj zaradi končnega časa. In sem se previdno prestavil v tretji boks. Tisti ravno pod 2 uri. Napaka.

Da bom čakal na štartu je normalno. 20 tisoč ljudi ne more štartati v isti sekundi. Da bom čakal na vrsto 9 minut pa tudi nisem pričakoval. A vseeno. Lepo smo začeli hoditi in pričakoval sem, da bomo sčasoma začeli tudi teči. No ne ravno. Je bilo treba kar še malo hoditi. Pa še malo. No potem pa končno ob spremljavi glasnih bobnov tek. A zelo počasen. gledam na uro. Prvi km 5:47. In tako vsaj do Dunajske. Na Dunajski vsi vozni pasi polni tekačev. Greš levo…greš desno. In potem se ti ne da več. Na četrtem km me je prijel še krč in odločil sem se, da bom letos odtekel “tek na 21 km”. Užival. Lep sončen dan (zjutraj na kavi naju je s Špelo še nenormalno zeblo) in lepa “tekma”. Tudi to potrebujemo včasih.

Tako sem imel veliko časa, da opazujem tako tekače kot tudi gledalce. Obojih je zelo veliko in ti drugi so zelo glasni. Tako srečamo posameznike z napisi kot je npr. “smej se, ko tečeš in ne pozabi, da si plačal za to”, posameznike z megafoni, ki bolj vpijejo na nas kot nas spodbujajo in tiste, ki so se modro odločili, da bodo na tako lep dan vrgli par čevapčičev na žar in nam zaradi vonjav močno otežili delo.

Seveda je ob poti še mnogo drugih “finih” navijačev, ki spodbujajo tekače skozi vso prireditev. In tako mi je bilo neke na 15 km že kar malo žal, da bo vsega tako hitro konec. Kar pa ne drži za 21 km. Takrat sem bil neizmerno srečen, da je bilo vsega konec.

Udeležba drugo leto…ne verjamem. Kot sem napisal na začetku. Enkrat je “ljubljanca” treba doživeti, drugače pa je še mnogo lepih prireditev, ki čakajo name.

Dodaj odgovor