Sveti Lovrenc (892 m)

V življenju bi pač vsak moral imeti svojega »Lovrenca«. Takega, ki bi ga zgodaj zjutraj »naskočil« še pred službo in potem lažje preživel delovni dan, ali pa zvečer počasi in v govornem tempu s prijatelji na njem potrošil še zadnje atome energije in potem bolje spal. In ker mi imamo v bližini svoja dva »Lovrenca«, moramo čez vikend osvajati druge. Si jih sposoditi in z zavistjo ugotavljati ali je kje bolje kot pri nas. In Jošt in Šmarjetna sta postavili letvico kar visoko. No, predvsem Jošt,  Šmarjetna  je s svojim hotelom in ponudbo namenjena drugim »sortam« obiskovalcev.

Medova kolesarska pot pelje od Preddvora proti Trsteniku in vsakokrat mi je pogled zašel še na tisto malo cerkev, čisto tam blizu in hribčku. Ko jemljeva s seboj svoja dva potomca je namreč zelo pomembno, da ima vrh bodisi igrala, gostilno ali pa da je…blizu. Da ne hodiš in »matraš« noge predolgo. Ker potem ni in ni konca jamranja. Lovrenc bo tako zelo primeren.

Parkiramo v Bašlju, blizu Turističnega društva Bašelj, in se zaženemo v hrib. Pred kratkim sem kupil Garminov eTrex in ker seveda še niti približno ne vem kako upravljati z njim, moram pa vedno imeti zadnjo besedo kam gremo in katera pot je prava, zaidemo. Ne preveč, ravno toliko, da začnem poslušati jamranje koliko bomo pa sedaj več hodili. Ugasnem Garmin (včasih je to najbolje) in počasi nadaljujemo. Pot je super, malce strma a ravno prav, da si napumpaš kri. Ne traja dolgo (je pa več kot naš Jošt), ko prispemo na vrh. Razočaranje ne more biti večje. Ni igral, kaj za boga bomo pa počeli in zakaj smo sploh šli sem gor. Nimam pametnega odgovora, ki bi jima potešil radovednost.

Pravzaprav moram priznati, da razen “martinčkanja” res ni kaj početi tam gor. Ampak včasih rabimo tudi to oz. samo to. Saj bosta tudi onadva nekoč razumela…

Dodaj odgovor