Kraški maraton 2017

Letos sem bil trdno odločen, da na Kraški maraton ne grem več. Saj je bilo trikrat čisto dovolj. Prvo leto malo spoznavaš vse skupaj, drugo leto skušaš izboljšati čas, tretje leto greš na rekord. Potem pa motivacija malce pade. Ok, če bi bila to edina prireditev še ne rečem,  ob poplavi takih in drugačnih tekov oz. tekaških tekmovanj, pa si človek včasih zaželi še kaj drugega.

Pa je vseeno prišel še ta četrti. Z katerega sem dal v januarju roko v ogenj, da letos pa res ne. A te potegne…nič drugega kot dobra družba. Tisto, kar te je pravzaprav vleklo že prej. Sicer letos v malce spremenjeni zasedbi. Na 21 km so tako tekli Jack, Česen in Šprajc ter prestopnik iz krajše 10 km različice Kraškega maratona Dule. Na krajšo pa se je tokrat prvič podal Pile. Pa še to težko. A ga je podobno kot mene gnala želja po druženju in predvsem daljši analizi po teku.

Časov tokrat nismo napovedovali, še najbližje smo bili dogovoru, da tečemo na čas 1:45. Ja tako pač je, letos je bila mrzla zima, tekel ni nihče prav veliko, čas 5min/km je tako čisto dober za prvi daljši tek letos. In za nas starce…

Prihod v nedeljsko mrzlo jutro…poudarjam mrzlo jutro…je bil tako kot vedno zelo naporen. Premik ure naredi svoje, preboleti pomanjkanje tiste ure pa je vsako leto izziv. Kava v Prestigeu pa tudi ni nič posebnega in ti ne da nekega hudega zagona. Včasih je to naredila trema, zdaj tudi to ne več.

Po prihodu dvig številk, zavzetje istega prostora na tribuni kot vsako leto in preoblačenje. Oziroma bolj natančno odločanje kaj obleči. Pa saj je zelo preprosto, a se vsako leto gledamo kot teleta in premišljujemo…in premišljujemo…in na koncu odločimo… isto kot vsako leto. Jack v dolge, vsi ostali v kratke hlače. Kdor pa slučajno zamenja, ja se po domače povedano »zaje….!!!e«. Ker v Sežani je vedno start mrzel in cilj vroč. Če pa ni čisto tako, je pa vsaj približno. Zeblo še nikogar ni nikoli.

Potem odrinemo na start. Opažam, da smo vsako leto bolj pozni. Ogrevanja bolj malo, malce raztegovanja in poskakovanja. Potem pa uvodna koračnica, nekaj spodbudnih besed Brigite Bukovec in pok.

Vedno si rečem ne hiti na začetku, ampak val te kar odnese. In tako stečem zopet prehitro. V prvem km začnem računati. Letos sem pretekel zelo malo, a sem svojih 211 km treninga dobro razdelil. Se pravi nekaj začetnih sedmic, potem kakšen daljši trening (kar pomeni cca 12 km), ostalo pa šprinti na stadionu in tek v klanec (3x na Šmarjetno). Koristna pa sta bila tudi tista dva teka od Javornika do Planice. Razgiban teren in posledično treniranje od vzpona do teka navzdol. Tako kot Kraški maraton. Vse bi tako moralo potekati normalno v kolikor bom držal tempo cca 4:50. Če pa škripne, pa spustim in skušam nadoknaditi kasneje. No pa je malo škripnilo že po prvem km, ko sem začutil mehur. Prejšnja leta bi se gnal naprej in poskušal odmisliti bolečino, ko tečeš s polnimi jaj…no letos pač ni bilo tako. Ustavim se in namočim presušeno zemljo.

V tem času za menoj pritečejo Jack, Šprajc in Česen. Skupaj!!! Nikoli ne bom razumel tega. Pogovarjali smo s prej, pogovarjali se bomo potem, ja dajte za boga vsaj tek vzeti malce bolj zares. In se postavim zraven. Kaj pa vem, mogoče malce zavisti, da izgledajo tako dobro. Sonček, prijatelji skupaj tečejo, se pogovarjajo in uživajo. Jaz bi tudi!!! In sem zdržal zraven…natanko 8 sekund. To ni zame, bomo na cilju kakšno rekli. In grem naprej.

Začne se prvi klanec, pretečem brez posebnosti in kar čakam, da me bo začelo boleti. Pritečem v Lipico, bolečine še vedno ni na spregled. In potem dol in dol in dol. V Italiji še vedno ni krize, pred seboj dobim par, ki teče moj tempo. 4:30 prosim. In se jima pridružim. Okoli 16 malce začutim noge, a takrat že vem, da bom dosegel kar dober rezultat. Kot vsako leto je potem problem na 17km preživeti makadam in tisto vpenjajočo se pot v vasi, letos pa je za piko na i veter odpihnil še tablo na 18 km in je v moji glavi nastala panika…a samo za trenutek. Konec je, preživel sem tudi ta Kraški maraton. Zelo zadovoljen.

Pa sem kasneje vseeno razmišljal ali bi bilo drugače, če na zadnjem klancu ne bi tako pihal veter in bi malce pospešil….ah dej nehi no. Bilo je super, kasnejša analiza tudi, če pa bi namesto burje na koncu sijalo še sonce, potem bi bilo pa že kičasto. Pa še to. Drugo leto pa res ne grem več!!!!!

Časi:

Pile 10ka: 50:37

Jack: 1:45:18

Šprajc: 1:43:54

Česen: 1:39:52

Moja malenkost: 1:36:32

Dodaj odgovor