Naj Naj 21

Športno društvo Vaitapu prireditev oglašuje takole:

NAJLEPŠI IN NAJTEŽJI MALI MARATON ali “PUŠTALSKI POLMARATON”

Je drugačnarekreativna tekaška prireditevkombinacija malega maratona in gorskega teka, ki se odvija po najlepših poteh, v hribih nad Škofjo Loko.

Lep oglas a ne?!

Na ta tek se pripravljam oz. sem  se odločal zanj vsaj tri leta. Pa nikoli nisem upal narediti tistega koraka več. Do letos, ko sem pretekel najmanj km in naredil najmanj višincev. 211 km treninga in nedeljski tek na Kraškem maratonu. Skupaj torej 232 km. Od tega 2200 višincev. Na naj naju pa naj bi jih bilo 1300 m. Res sem kralj, kaj naj drugega rečem. Imel sem 5 dni za regeneracijo, v torek sem skočil še na Jošta in potem čakal na sobotni štart.

A lahko napišem, da mislim, da sem se počutil kot Scott Jurek  leta 2005, ko je tekel Westeren States Endurance Run in potem še Badwater Ultramarathom?…na tem drugem je namreč na poti zgubljal zavest, bruhal in se spraševal ali je bila udeležba zaradi slabe regeneracije s prvega teka napaka. Ob tem pa je seveda treba poudariti, da je na prvem pretekel 161 km s 5500 metri vzpona, na drugem pa 217 km z 2548 m vzpona. Slaba primerjava torej, a zame je bil tudi Kraški maraton napor in sobotni Naj Naj sem pričakoval kar malce napet.

Dobil sem vse napotke kako se je treba tekme lotiti. Počasi, prvi klanec bolje prehoditi, se dobro ogreti na spustih, potem pa po najboljših močeh ponoviti še naslednje vzpone in spuste. Ob tem pa res paziti na to, da te ne zavedejo drugi. Tu imaš namreč vse, od »tapravih« tekmovalcev do tistih, ki se pridejo sprehodit in uživat. Imel sem torej vse, a koga za boga sem jaz še kdaj poslušal???!!!

Pod vplivom dobrega nastopa na Kraškem sem bil samozavesten kot že dolgo ne. Ob prevzemu številke sem poslušal druge tekače, kako se prvič udeležujejo gorskih tekem, kako so do sedaj pretekli šele »Ljubljanca« itd..Pha kaj pa potem delajo tukaj. Pa še debeli so in že na daleč se jim vidi, da so slabo pripravljeni. Jaz pa…kot puščica. Ko sedaj to pišem, samo zmajujem z glavo. Pa kaj sem res mislil. Saj je bil zame tudi prvi gorski tek in tudi sam še nisem pretekel nič drugega kot 4xKraškega in 1x Ljubljanski maraton. Res ne vem kaj se je v tistem trenutku dogajalo v moji glavi.

Organizator je poskrbel za vse. Na mizah piškoti, sadje, čokolada, sama prijavnina pravzaprav za vse kar ti nudijo smešno poceni (prvič sem doživel, da ti majico ne zaračunajo kar v prijavo ampak se lahko sam kasneje odločiš ali bi jo rad kupil), 5 postajališč na poti in povsod vsega dovolj (voda, cedevita,  coca-cola, arašidi, politanke, piškoti, pomaranče, banane…kar ti srce poželi), navijačev pa toliko, da si človek ne bi nikdar mislil.

Ob desetih smo se tako vsi zbrani s Sv. Andreja (300 udeležencev, prijave so omejene) zapodili v prvi klanec na Sv. Ožbolt. In sem stekel. Kar ga gre..500 metrov. Potem pa o moj bog. Utrip na 500, klanec je bil tako strm, da sem se držal za travo, da ne padem nazaj…in kar je bilo še najhuje…to je bil šele začetek.

Tako naslednjih 15 minut opazuješ, kako tekači tečejo mimo nas pohodnikov. Sam zaradi blokade vseh dihalnih poti nisem mogel nikamor. Hodil sem. In hodil. Po 20 minutah se je pot končno malo zravnala in začel sem celo teči.  Malo makadama in potem asfalt. EEE saj bo šlo. To je bilo samo na začetku. Kriza je mimo, sedaj pa zares. Izračunal sem, da moram za čas okoli 2 uri in 20 minut (toliko je tekel Ivo prejšnje leto) teči okoli 6:40 min/km. Pogledam povprečni čas. 6:30min/km. Pa sej imam še rezervo!!! Z lahkoto.

Cesta se potem malce dviga, v glavnem pa spušča do Tošča. Tam se zopet pogumno zaletim a še pravi čas odneham. Spoznal sem namreč, da tudi če ne hitim v hrib, povprečni čas potem uravnavam na spustih. Na vrhu sem sicer utrujen, a ne umiram kot na prejšnjem. Na žalost dobim predse enega entuziasta, ki se mi noče umakniti, tek je tako prilagojen njegovemu tempu. No vmes potem le sprevidi, da mu bom skočil za vrat (ali pa bolje rečeno padel, ker je polno korenin) in me spusti naprej. Pa bi bilo bolje, da me ne bi, kajti prišel je odločilni trenutek oz. napaka, ki je po moje odločila o nadaljnjem poteku.

Sam tečem po gozdnih poteh in presenetljivo uživam. Čevlji me že malce žulijo a ne posvečam temu toliko pozornosti. In potem zagledam. Tisto, kar nihče, ki mi je vsaj malo podoben ne bi smel videti. Ker potem srce zamenja razum in ti »duša« ne pusti,  da ne bi tega »premagal« oz. da bi »izgubil«. 100 m pred mano HODI malo starejša ženska, oblečena v ROZA top s prav takim »švic« trakom na glavi. Pred mano!!!! Ja kako, ko mi gre pa tako dobro. Kako je lahko ona pred mano. In se seveda zaženem. Nekaj 10 m pred njo malce upočasnim, da lahko normalno zadiham. Ko pritečem mimo nje, seveda s pokončno držo, pomignem če bi se vseeno lahko malce umaknila, saj prihaja tornado. Hahaha…kakšen cepec. Ker je bil vidni kot ravno tak, da bi me videla, če bi zopet upočasnil takoj, ko sem pritekel mimo nje, me je bilo sram narediti nekaj takega, zato sem še bolj pospešil. In dokončno umrl. Konec. Fine. Kaput.

Od tam naprej me je potem vse motilo. Žulji so se povečali, na živce mi je šlo, če sem se vzpenjal ali spuščal, okrepčevalnic ni bilo na vidiku, vmes me je še nekdo vprašal, če imam krč (ne vem ali zato, ker sem šel tako počasi ali ker sem toliko preklinjal). Vzpon na Osolnik samo mučenje. Na okrepčevalnici vprašam ali imajo kašne obliž, pa se samo čudno spogledajo. Nimamo, lahko pa malo počakaš in bomo tudi to uredili. Bravo fantje, to je to. Pomoč in trud, da utrujenemu človeku privoščiš malo počitka. Ampak res malo, čez nekaj minut je nek deček že pritekel z obliži. No pa naprej. Okrepčevalnica ni na vrhu Osolnika, do tja je treba še »priteči«. In sam se odločim, da bom malce hodil. Samo malo še, potem pa spet dirjam. Nekje v tistih blodnjah je mimo mene prišla gospa v roza oblačilih. Ne spomnim se ravno najbolje, vem samo, da sem potem samo še preklinjal in prosil vse nadangele, da bi bilo tega že konec.  Pa sem bil šele na 16 km. Zadnji vzpon je zopet potekal na Sv. Andrej. V bistvu na start. Ne vem kje sem hodil, koliko časa je trajalo itd…na vrhu ob pogledu na hišo sem zaslišal, da se napovedovalec dere »še minuto do 2 uri in 50 minut«. In se zagnal. Da sem pritekel v času 2:49:30. Še danes ne vem zakaj. Kaj bi bilo drugače, če bi pritekel nad 2:50:00. Malo tekmovalnosti je očitno ostalo v meni.

Rezultat porazen. Razočaran, razočaran in še enkrat razočaran. Bo treba trenirat. Hribe namreč. Da bom potem lahko prehitel, ja če ne drugega pa vsaj gospe oblečene v ROZA!!!

 

Dodaj odgovor