Sankanje – dom pod Storžičem

Priznam, priznam in še enkrat priznam. Ko jest težim, še sam sebe težko prenašam. Pa včasih (no če sem čisto pošten, skoraj vedno) še sam ne vem zakaj.  Dan je bil lep, gozd zasut s snegom in razgledi veličastni. Še mraz ni bilo. Skoraj idealno. Torej sem bil edini moteč dejavnik samo jaz sam. Bi bilo bolje, da bi ostal doma. Ampak potem bi jih pa pogrešal.

 

Težiti sem pravzaprav začel že na parkirišču. Pri kamnolomu se mi je zdelo čisto predaleč. Potem pa je pot postala tako ozka, da se ni dalo nikjer parkirati. In sem postal nervozen. Zelo. Ljudi na poti pa milijon. Ko sem končno našel primerno mesto in smo zmetali sanke iz avtomobila, sem ugotovil, da bi se lahko peljali še malo dlje. In potem sem pri vsakem avtomobilu, ki je prihrumel mimo nas in smo morali odskočiti v globok sneg, preklinjal. Uboga moja družina.

Malo sta dodala še otroka, ki sta v stilu pohoda Smrkcev, vsak zavoj vprašala, če je še daleč. Ja, še vsaj tri ure…

Končno smo prišli do zapornice, ki preprečuje voznikom vožnjo po sankališču. In kaj je bil naslednji problem?? Turni smučarji. Norijo po poti in zopet skačeš v globoki sneg. Super. No po cca 40 minutah smo končno zagledali kočo. Polno…ljudi kot mravelj. Sicer smo se zmenili, da v koči nekaj prigriznemo, vendar načrt takoj spremenimo. Spust s sankami, potem pa na pico.

Spust je enkraten. Sicer sva na startu s Saro nekaj zamutkala, vendar potem v slogu najboljših profesionalcev prešla v vodstvo pred drugo polovico naše družine. In zmagala…uuu koliko časa sva vaju morala čakati.

Lep dan. Pa tudi sam sem se potem že malce ohladil. Škoda, da sem prej pokvaril polovico dneva.

Dodaj odgovor